Vstopimo v Istanbul sredi osemdesetih let minulega stoletja. Mahmut in njegov vajenec se poslužujeta starodavne metode izkopavanja vodnjakov. V nečloveške napore primorana dvojica razgrne osupljiv niz zgodb in podob – pisateljeva tankočutnost nas zapelje v premislek o očetih in sinovih, avtoritarnosti in individualizmu, državi in svobodomiselnosti, o prebranem in o občutenem, videnem. Izvorna pripoved, oprta na izpričano dejanje umora, ki se je zgodilo tri desetletja tega, se pretrga, da bi se znova sestavila v meditacijo o podstati civiliziranega sveta … Potem ko pisatelj inteligentno spoji dvojico mitologij – Sofoklesa s Kraljem Ojdipom ter perzijskega pesnika Ferdowsija s tragedijo o Rostamu in Sohramu. Roman izzveni v monologu Rdečelaske, v katerem spregovori o dveh različnih Turčijah, o napredni in nazadnjaški, in prikaže položaj ženske v družbi, ki temelji na tradiciji, družinskih vrednotah in patriarhalnih odnosih, in zavrača vse drugačno in neobičajno. Tedaj izvemo, da je rdeča barva njenih las pravzaprav simbolična, in tudi, da ne moremo ubežati usodi, zapisani v legendah.
Sanje, 2017