Slikar Adel Seyoun je v likovni izpovedi združil na prvi pogled različna in oddaljena svetova: navdušenju nad igrivostjo in slikovitostjo arabeske in ornamenta nasploh, ki bogatita islamsko civilizacijsko izročilo, je s premislekom pridal postmodernistična dognanja zahodnih likovnih vrednot. Barva in črta sta mu enako pomembni in odločujoči, ko z njuno igro spleta nove podobe in gradi likovno polje, ki mu ga določata platno ali papir. Njegova črta je kaligrafska, v svoji dodelanosti že sama zadostna in sporočilna. Je drobna, prefinjena in dekorativno zgovorna. Je nosilka pripovedi in osrednje gibalo likovnega prostora, ki je skoraj prenatrpano z vizualnimi sporočili. Toda postopoma je vse bolj vstopala v ospredje tudi barva. Barvna paleta je samosvoja in poudarjeno avtorska: intenzivnost in čistost izbranih barvnih kombinacij poudarjata umetnikovo subtilno razumevanje barv, ki žarijo v intenzivni gradaciji: njegova rdeča je rdeča, modra modra, zelena zelena in vijoličasta vijoličasta. Barva dopolnjuje črto, ki poudarjeno gradi likovne znake, iz katerih raste sporočilo, vselej dotikajoče se, vselej iskrivo in hkrati meditativno.

 
Nelida Nemec