Tokratna razstava postavlja pred gledalca nekoliko drugačen likovni svet. V njem namreč sobivata skrivnost optičnega nagovora in informacijska tehnologija. To svojevrstno kreativno področje imenujemo »generativ art«, eden njegovih pomembnih predstavnikov pa je Bogdan Soban. Pri generativ artu se ustvarjalni proces začenja z zapisom programskega algoritma, nato se ob zagonu programa v določenem trenutku spremeni v vizualno podobo. Najprej se ta pojavi na računalniškem ekranu, kjer lahko tudi ostane, ali pa se dokončno utelesi v natisnjeni obliki in tako postane »klasična« slika – podoba.
»Zdaj pa kar izvolite in naredite, kot se vam zdi. Določite dogajanje in ga izvedite – vi sami… Pravkar ste prevzeli tisto, čemur se reče božanska naloga umetnika,« je že davnega 1950. leta razmišljal William Carlos Williams v zapiskih z naslovom Začetek o kratki zgodbi. Bogdan Soban sam določa dogajanje, čeprav neobičajno in tako zelo različno od slikarskega, saj to dogajanje zapisuje v zapletene algoritemske formule. In ga izvede; a ne z barvo in čopičem, temveč s pritiskom na tipko, in to v edinstvenem, od avtorja izbranem trenutku. Takrat pride do »ustvarjalnega poka«, do rojstva nepričakovane, nepredvidljive, neponovljive, torej enkratne podobe. Ekran se spremeni v slikovno polje, na katerem izbruhnejo barvne magme, ki se artikulirajo v pravo bogastvo jasnih form. Likovne zapise preplavlja harmonija barv, njihovih tonskih stopnjevanj in plemenitih niansiranj. Čeprav so v sporočilnem nagovoru »abstraktno zastrte«, asociirajo na mikro- ali makrokozmos in s tem prinašajo določene motivne intencije. Barvne sugestije dodatno namigujejo na realnost dogodka in tako avtorja usmerjajo tudi k poimenovanju likovne zgodbe oziroma k vsebinskemu definiranju posameznega likovnega rezultata.
Po sicer nenavadnem procesu se rojevajo stvaritve, ki z barvami, črtami in ploskvami govorijo likovni jezik. Preprosto, to so slike, katerih kompozicijo lahko analiziramo, v njih določimo odnose, razmerja, odkrivamo pravila in zakonitosti. In tu se srečujeta umetnost in znanost. Znanost je eksaktna, je svet zakonov in pravil. Ta pa vladajo tudi v svetu umetnosti in izogniti se jim ne moremo niti takrat, ko ustvarjamo sliko, razbremenjeno predmetne stvarnosti, sliko, ki jo označujemo s pojmom abstraktno. De Koonig je namreč zapisal, da mora biti tudi abstraktna slika nečemu podobna, pri čemer je mislil na upoštevanje prav slednjega.
Izraz artefakt izhaja iz dveh latinskih besed: ars, ki pomeni spretnost, in faktum, ki pomeni dejanje, delo, dejstvo oziroma factus, storjen, narejen. Beseda artefakt bi torej pomenila spretno ustvarjen (umetni) izdelek. In po takšni definiciji bi lahko rekli, da je Bogdan Soban spreten zapisovalec »programov« in da je s svojim računalnikom ustvarjalen v osebno izbranem trenutku, ko njegov zapis dobi vizualno podobo. Pri tem procesu ima posrednika, ki mu omogoča »imaginaren« zapis prenesti v »realno podobo«. Računalnik mu je sicer sredstvo, a on sam je snovalec tistega, k čemur ga vodi osebna vizija.
Za avtorjevo kreativno delovanje bi lahko našli še eno likovno prispodobo. Njegovo »formulo« bi lahko poimenovali tudi skica oziroma risba. Ta likovniku predstavlja prvi korak fizične vizualizacije neke ideje oziroma izbranega motiva. Lahko pa je tudi samostojno likovno delo. Za Sobana je programski algoritem oziroma matematična formula prvo dejanje nekega ustvarjalnega procesa, ki v svoji primarni obliki in po svojem primarnem namenu ter mišljenju večine lahko ostane le na področju matematike. Lahko. Lahko pa je to tista armatura, tista podstat, ki se bo v določenem trenutku prelevila in bo postala likovna kreacija.
Pri tem Sobanova ustvarjalnost kaže še na eno zanimivo sobivanje dveh svetov, in sicer strogo razumskega ter emocionalnega. Prvemu je dano prehajanje v drugega.
Najnovejša proučevanja fraktalne tehnologije so Bogdanu Sobanu odprla nove možnosti, saj tovrstni izračun omogoča zumiranje slike do skoraj neskončnih razsežnosti, kar se na ekranu manifestira kot t.i. princip potapljanja v sliko (potapljanja v tretjo dimenzijo). S poglabljanjem se spreminja tudi forma. Tako nastala slika dobi tretjo dimenzijo oziroma neskončno število med sabo različnih plasti, iz katerih je možno »izvleči« nenavadne in likovno zanimive motive. Zdi se, da se stvaritve Bogdana Sobana spreminjajo v večplastne slikovne organizme, pridobivajo nekakšno tretjo dimenzijo, ki predstavlja ustvarjalno hrepenenje slikarjev vseh časov.
Bogdan Soban pa je razvil tudi poseben algoritem zajemanja barv iz dvodimenzionalnega polja. Z njim iz ene slike generira neskončno število barvno sorodnih, a formalno bolj ali manj neprepoznavnih slik, in to po postopku potapljanja.
Potapljanja v matematične sfere pa mu omogočajo bogatejšo, zanimivejšo in likovno bolj prepričljivo izraznost.
Potovanje Bogdana Sobana po sferah znanosti je študijsko poglobljeno in raziskovalno ter mu tako v likovni umetnosti nudi vedno nove vizualne interpretativne možnosti. Tokrat avtor prvič predstavlja slike, nastale z uporabo parametrov gibanja planetov sončnega sistema, ki so mu vir numeričnih vrednosti za programski algoritem.
Sonce tako avtorju ni le nebesno telo, okrog katerega krožijo Zemlja in drugi planeti našega zvezdnega sestava, temveč inspirativna sila, ki mu s svojim sistemom danosti omogoča sveža miselna razpredanja in s tem vizualna prezentiranja. Skratka, sonce mu je vir novih ustvarjalnih možnosti. Hrepenenje po svetlobi pa je prisotno v celotnem avtorjevem opusu.
V svetu likovne umetnosti obstajajo določeni sistemi, določena pravila. In zdi se, da je avtor svoje najnovejše ustvarjanje podredil oziroma vpel v najvišji obstoječi sistem, v red in delovanje kozmosa. Ta ne pozna napak. In tudi snovanja Bogdana Sobana so perfekcionistično izostrena.
Anamarija Stibilj Šajn
september 2007
