Gre za posrečeno obliko pesmi, ki se razteza nekako od ljudskih preko klasičnih do modernih in celo supermodernih, vsebinsko mestoma precej zaprtih, brez interpunkcij. Ježeva poetika izstopa s stihi, kiticami, rimami, ritmiko, poetičnimi izrazi, pesniško stilistiko.
Vse to in še marsikaj našemu pesniku gladko teče. Toda kaj bi poezija brez tehtne vsebine. Že, že, tudi vtis in čustvo vplivata na bralca, toda marsikdo ima rad v pesmi tudi lucidno misel, ki ni samo lepa, ampak tudi koristna za življenje, pa naj mu nihče ne zameri ali očita tako razvpite tendencioznosti. Pa tudi Milanu ne, če ima kje kaj takega. Očitka torej, ki popolnoma zbledi ob navodilu starega, modrega latinskega rekla: dulce cum utile – sladko oz. prijetno s koristnim! Po moje je prav, da so takšne tudi pesmi!Skratka, to vsekakor niso kakšne preproste pesmi slovenskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika, ali duhovno-poučne škofa Antona Martina Slomška, tudi ne po obliki in vsebini klasične dr. Franceta Prešerna. Tu je pesniku šlo za prostodušno, nevezano izražanje svojih mislih in čustev, zaradi česar se ni veliko oziral na zunanjo formo. Večinoma gre za krajše stihe, ločene v kitice, včasih brez rim in pogosto tudi ritmike in interpunkcije, čeprav včasih tudi v obliki soneta. Res so moderne, pogosto hermetično zaprte, pač s kakšnimi slikami, skicami, bežnimi vtisi, kot je to običajno za moderne pesnike in tudi moderne slikarje. Ob njihovem branju se vzdrami in razburi čustvo, ki pa potem privabi tudi lepe misli, da vse skupaj deluje na človeka vzpodbudno in harmonično, torej »sladko, osrečujoče« ter naposled tudi »koristno«.
Knjigo krasijo tudi fotografije Igorja Vezovnika
Vir:Emka.si

Idrija : Bogataj, 2024