Včasih pomislim, da nas kdo, ki nas opazuje tam izpod zvezd, vidi kot kakšne čebele, ki tavajo po pokrajini in se vračajo na iste jase. Če bi, denimo, porisal zemljevid sveta s krivuljami mojih potovanj, bi presenečen opazil stične točke, čudna križanja in prepletanja na zemeljski obli. In ker tisti, ki to gleda, živi v hitrejšem času, saj potuje skozi večnost, se te črte izrisujejo zelo hitro, najprej male čačkice s koraki malega Dragota sem in tja po Mariboru, potem po Sloveniji in Jugi in zmeraj daljše črte, nekajkrat čez oceane in nazaj, tu in tam se zavozlajo in zgostijo na nekaterih krajih in se na neki točki umirijo – konec. Konec potovanj, seveda nekje je konec. Tako hitro gre to.

To so uvodni stavki knjige, v kateri je Drago Jančar zbral svoje popotne zapiske o domačih in tujih krajih, v katerih je krajši ali daljši čas bival ali jih samo obiskal. Ob osebnih doživetjih in impresijah so vknjigi tudi premisleki, ki se ukvarjajo tako z opisi mest, dežel in ljudi kakor z zgodovinskimi vrtinci časa, ki so jih zaznamovali.

Cankarjeva založba, 2018