Akademski slikar Rudi Skočir se predstavlja s platni iz cikla svojih prepoznavnih ženskih figur. Skočirjeva ženska je personifikacija modrosti, bolečine, trpljenja. Lepote, dobrote in erotike, ki se skrivajo pod draperijo ali stilizacijo, ki se izpevajo v igri detajlov, barvno nasičenih in stkanih z nešteto potezami, s plastmi, z igrami svetlobe in senc. Skočirjeva ženska kot personifikacija usode, uravnoteženih si nasprotij. Kot personifikacija človekove minljivosti. Govorijo z očmi, mandeljnastimi, široko razprtimi, začudenimi in sprašujočimi; prosijo, molijo, rotijo z rokami, krčevitimi, stiliziranimi, deformiranimi, predimenzioniranimi. Kažejo in poudarjajo izpostavljene letnice, številke, posamezne črke, objemajo otroka ali se k njemu, nežno postavljenemu k nogam ali pod noge, stegujejo. Kot bi slikar hotel nakazati nadaljevanje življenja in usodnostno povezanost med njimi. Kot bi hotel poudariti tisto nevidno vez, ki se samo navidezno pretrga z rojstvom, v resnici pa je vtkana v življenje samo. Življenje, ki nam z radostjo nosi tudi bolečino, s srečo tudi strahove. Življenje in smrt se prepletata v krogu večnosti, ki ga požene tisti usodni trenutek, ki zaznamuje življenje: slikar se mu prepušča z ustvarjalnim nabojem, z vizijo ustvarjalnega iskanja, z močjo likovne govorice. V rdečem, modrem ali oker prepletu premišljenih barvnih nanosov, kjer sta bela in črna pomensko izpostavljeni, se plete nova slikarjeva zgodba.
(iz likovne ocene Nelide Nemec)
Rudi Skočir je bil rojen 6. aprila 1951 na Kamnem pri Kobaridu. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1977 diplomiral ter nato obiskoval specialko za slikarstvo pri profesorju Janezu Berniku, Štefanu Planincu in Kiarju Mešku. Strokovno se je izpopolnjeval na študijskem bivanju v Cite Internationale des Ares v Parizu leta 1996. Kot slikar in grafik je razstavljal na več kot 80 samostojnih razstavah doma in v tujini. Sodeloval je tudi na preko 130 skupinskih razstavah in ex temporih v domovini in po svetu. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Uveljavil se je kot slikar ter ilustrator knjig za otroke in odrasle. Do sedaj je ilustriral 50 literanih del. Dela kot svoboden likovni umetnik. Je član društva likovnih umetnikov Severne Primorske, član zveze društev slovenskih likovnih umetnikov ter član ilustratorske sekcije ZDSLU.
(Rudi Skočir: samozal., 2004)
Rojenice in sojenice so predstavljale dobra ženska bajna ali demonska bitja, ki naj bi ob otrokovem rojstvu napovedovale njegovo usodo in odločale o njegovem življenju. Imele so vrsto vilinskih lastnosti. Zato so tem dobrim, nevidnim bitjem marsikje postavljali ob porodu na mizo kruh, pogače in vino. To je bila simbolna pogostitev, okrepčanje, da bi otroku namenile le dobre lastnosti, zdravje in uspeh. Naši (davni) predniki so menili, da na novorojenca že takoj ob prihodu na svet prežijo številne nevarnosti, zli duhovi in sile, ki so mu lahko vsestransko nevarne. Dobre rojenice in sojenice so bile tako deležne vse pozornosti, saj je verovanje v njih ljudi učilo, da ob rojstvu obiščejo otroka vedno tri. Dve sta ga lahko obranili vseh nevarnosti in mu napovedali večinoma dobre stvari. Tretja je napovedala nevarnosti in nesreče. Napovedi slednje se ni dalo spreminjati, torej je predstavljala usodo človeka, ki jo je težko spreminjati ali premagati. Dobri rojenici in (ali) sojenici sta nekatere odločitve tretje lahko le omilili. Dokaj splošno je bilo tudi verovanje, da je ena sodila otroku njegovo mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Ali: prva je sodila o srečnem in veselem življenju, druga o nesrečnem in žalostnem in tretja o smrti. Verovanje v rojenice, sojenice je bilo zelo razširjeno med vsemi slovanskimi narodi. Tudi pri Slovencih najdemo pričevanja v verovanjih, pravljicah in bajkah.
(Prof. dr. Janez Bogataj)
