Knjige o sovjetskih zaporih in taboriščih so med bralci v zadnjih letih poželi veliko zanimanje, denimo Kolimske zgodbe ali Arhipelag Gulag. Šlo je predvsem za osebne izpovedi preživelih. Nov roman mlajšega avtorja Zaharja Prilepina z naslovom Samostan pa prinaša zgodbo o sovjetskem taborišču iz prve polovice 20. stoletja. Junak romana Samostan je Artjom Gorjajinov, ki je zaradi uboja očeta obsojen na prestajanje kazni v Solovkih. Tam so leta 1923 na pogorišču nekdanjega samostana ustanovili koncentracijsko taborišče za posebne namene. Šlo je za eno najbolj razvpitih med ruskimi gulagi, ki je imenovani upravi dopuščal, da si sama zamisli, kako ga bo upravljala in se koristila z delom tamkaj dodeljenih kaznjencev. Artjom je sprva ponosen in neodvisen od nikogar, drzen, zafrkantski. Po vseh preizkušnjah zaporništva na koncu kljub neumorni volji do preživetja zlomi tudi njega. V posmehujoči nizkotnosti do svojih nekdanjih mučiteljev do kraja razkroji svojo človeškost, po ponovnem izreku kazni pa obstaja le še kot brezbrižna, oropana, nečuteča senca nekoč človeka, brez lastnega spomina, ki krilatega pogleda v jutri preprosto ni več zmožen razpreti.

Cankarjeva založba, 2017