»Novo jutro se je počasi približevalo, v deželi jeseni in zime je bilo to jutro prijetno hladno, v deželi pomladi in poletja je bilo to jutro prijetno hladno, kako se narava v zgodnjih jutrih umiri, kako pazljivo nastaja dan, sem razmišljal jaz drugi sin, in kako se narava upočasni, kako se občutki drugače izostrijo, ko se luna odmakne soncu, sem razmišljal jaz prvi sin, posebna tišina nastaja takrat, a tokrat tišine ni bilo, še vedno je bila glasba in prav tisto jutro se je glasba iz dežele večne jeseni in zime in iz dežele večne pomladi in poletja pričela združevati, zlivala se je v eno samo tonsko sozvočje, v prepletenost vseh mogočih tonskih sestavov, raznovrstnih odnosov in najrazličnejših kompozicij, glasba obeh dežel se je združila in postala slišna od enega konca, torej od neprehodnih gora vse tja do nepreglednega gozda […]«

Litera,  2020