Vemo, da se metulj z zlepljenimi krili potuhne in čaka, da se mu posušijo. Naslov Lainščkovega romana je tako pomenljiv in vseobsežen, da skoraj ne bi potreboval zgodbe. A ker zgodba je, lahko naslovu pripišemo prispodobo vsega, kar se v njej dogaja: grobi dialogi v vojašnici v predmestju Beograda, realnost razklane države, ljubezen med Ljiljo in Markom, sprva tako polna mravelj, proti koncu le še onemogel metulj, ki se mu krila ne osušijo, vse do konca, ki zaboli do onemelosti. Ko bi se zadnji list knjige zlepil s platnico, bi še lahko upali na lepši konec, tako pa ostanemo lainščkovo lačni nove zgodbe, ki bo morda srečnejša.
Beletrina, 2014
